Korak za korakom opazuješ,
z ničemer se ne obremenjuješ,
kot počasen posnetek se ti zdi,
saj nikamor se ti ne mudi.
Kot, da ustavil se je čas,
zažarel je tvoj obraz,
zasijale so oči,
kot v pravljici se zdi.
Poglej drevesa,
poglej nebo,
poglej cvetlice, ki cveto,
poglej to sonce,
ki zate sije,
s toplo odejo te pokrije.
Pohod, več kot 8km dolg, od našega Zavetišča in do Homca je bil prečudovit, saj smo imeli sončno vreme.